Ali je to najbolj vijugasta reka na svetu? Ni prav daleč od nas

Zimska podoba reke Šuice razkriva edinstven obraz te vode: zaledenele bregove, sneg, ki prekriva vsak okljuk, in tišino, ki le še poudarja moč narave. Šuica (ali Šujica, kot jo včasih imenujejo) je ponikalnica, dolga približno 50 kilometrov. Izvira južno od Kupreškega polja, nedaleč od Livna v Bosni in Hercegovini, nato pa teče skozi Šujiško in Duvanjsko polje, preden ponikne v podzemlje proti Buškemu blatu.

Legendarni bosansko-hercegovski potopisec, slikar in karikaturist Zulfikar Zuko Džumhur se je tu ustavil na poti iz Travnika proti Jadranskemu morju. Prav tu je našel navdih, da je Šuico opisal kot "najbolj vijugasto reko na svetu". S prepletom zavojev in okljukov, ki se raztezajo čez polje, je narava ustvarila pravi vodni labirint, ki navdušuje tako fotografe kot druge ljubitelje narave.

Zaradi izjemno čiste vode reka vso sezono privlači ribiče in ljubitelje muharjenja. V njeni hladni, bistri strugi živijo postrvi, lipani in rečni raki, domačini pa izvor imena reke pojasnjujejo z besedo "šuja", kar je ljudski izraz za rakov rep.

Eden najosupljivejših prizorov ob Šuici je Galečki most, ki ga pogosto imenujejo tudi Rimski most. Ta kamniti most čez Šuico ni le navadna lokalna brv; domnevajo, da izvira iz 1. stoletja našega štetja, iz obdobja, ko so tem krajem vladali Rimljani. Območje Šuice je bilo takrat strateško pomembna točka na poti iz Salone (današnjega Solina) proti notranjosti rimske province Dalmacije.

Čeprav točen datum gradnje ni znan, arheološki in zgodovinski podatki kažejo, da je most nastal pred dvema tisočletjema, zaradi česar velja za enega najbolje ohranjenih rimskih mostov v Bosni in Hercegovini.

Kamniti loki, ki se pnejo nad zaledenelo Šuico, delujejo, kot da so iz nekih davnih časov. So arhitekturna vez med naravo in človeško zgodovino, kjer vsak okljuk reke in vsak kamen pod snegom pripovedujeta zgodbo o neprekinjenosti življenja skozi stoletja.